Digiskopija je nova veja tehnike fotografiranja oddaljenih predmetov. Boter tega izuma je bil malezijec Laurenec Poh, ki je v letu 1999 pri opazovanju ptic po naklučju spoznal, da lahko opazovane ptice z digitalnim fotoaparatom preko teleskopa tudi posname. Ta tehnika fotografiranja se je zelo hitro prijela, predvsem pri naravoslovnih fotografih, saj nam razmere v naravi velikokrat ne dopuščajo, da se živalim (predmetom) dovolj približamo.





    Digiskopija je tudi cenejša od klasične, saj klub zmogljivim teleobjektivom, ti niso dovolj, za posnetke manjših ptic na večje razdalje. Meja teleobjektivov s telekonverterji redko presega 1200mm, pa še pregrešno dragi so, medtem ko pri digiskopiji uporabljamo neprimerno večje goriščnice. Tu se digiskopija šele začne, saj pri 20 kratni povečavi na teleskopu in 3 kratnem zumu na digitalnem aparatu, dobimo goriščnico cca 3000mm, kar pa je za teleobjetive nedosegljivo. Seveda se z razdaljo izgublja kvaliteta, ki pa je še vedno zadovoljiva za dokumentarne posnetke. Pri večji povečavi na teleskopu pa dobimo še večje povečave. Sam ne uporabljam na teleskopu večjih povečav od 30x, raje se poskušam ptici približati.





    Za dobre posnetke so zraven kvalitetnega teleskopa in primernega digitalnega fotoaparata (kompakta ali nekaterih dslr) potrebni še dober stativ z primerno glavo za vpetje teleskopa, adapter za povezavo teleskopa in kompakta ter nekaj drobnih pripomočkov, brez katerih pa se da vseeno digiskopirati, vendar je običajno slabša kvaliteta posnetkov..

    Tisti, ki se že dalj časa ukvarjamo z digiskopijo, ugotavljamo, da je za to zvrst fotografije potrebno imeti »kilometrino«. Če poenostavim, treba je dodobra spoznati opremo in njihove nastavitve. Ko čakamo ali zalezujemo neko žival ni časa za učenje, važna je vsaka sekunda, zato moramo delati hitro in čim tišje, da nas živali ne opazijo. Pri digiskopiji ostrimo teleskop ročno, »navidezno« izostreno sliko posnamemo s kompaktom ali dslr-jem. V začetku so imeli kompakti zelo majhne lcd ekrančke in je bilo ostrenje preko njih težko, zato sem nekaj časa uporabljal TV-lcd. Kasneje so se kompakti izpopolnjevali in lcd-ji so bili vse večji in kvalitetnejši, zato sem lcd-TV opustil. Še največji problem pri digiskopiji je ostrenje, saj zadostuje, zelo, zelo, majhna napaka pri ostrenju teleskopa in posnetek je neoster.





    Opreme, ki omogoča dobro digiskopijo ni prav veliko na tržišču. Omenil bom le najvidnejše proizvajalce teleskopov: Zeiss, Swarovski, Leica. Največkrat uporabljeni digitalni fotoaparati za digiskopijo so Nikonovi Coolpixi. V zadnjem času so se pojavili tudi drugi, ki so uporabni za to zvrst fotografije. V začetku sem uporabljal coolpix 885, kasneje coolpix 995. Zadnje čase sem testiral kar nekaj kompaktov, ki so po tehničnih podatkih ustrezali vendar se je najbolje odrezal Samsung Digimax V800, ki ga uporabljam zadnje leto. Razliko med prejšnjimi kompakti in Samsungom se opazi šele pri povečavah, pa tudi lažje je delati z njim zaradi velikega in kvalitetnega lcd-ja. Testiral sem tudi nekaj dslr-jev, pa zaradi nekaterih pomanjklivosti, ki so pomembne pri digiskopiji, jih še ne uporabljam. Je pa kar nekaj dslr-jev na tržišču, ki se jih da uporabljati tudi sedaj s posebnim adapterjem od Zeissa, vendar z omejitvami. Nekateri prizvajalci fotografske opreme že vgrajujejo v dslr-je večji lcd, live preview, majnše in lažje objektive. O dslr-ju bom poskušal drugič napisati kaj več. To je zelo groba predstavitev digiskopije, zato še nekaj fotk opreme, kjer je razvidno kako je vse skupaj zmontirano.




    Ta sistem omogoča samo horizontalen format (razen izrezov). Je zelo hiter in enostaven za montažo, mora pa biti stativ približno v horizontali! Na zelo poševnih terenih porabimo veliko časa za postavitev stativa, pa tudi kasneje pri približevanju »objektu« nam pobere dragocene sekunde, saj kot sem omenil, pri tem adapterju mora bit teleskop horizontalno. Če ni, moramo pri posnetkih delati izreze.






    Ta adapter mi je po mojih željah izdelal prijatelj Roman Sodja, ki se tudi sam ukvarja z digiskopijo.
    Prednost tega adapterja je, da ko natakneš kompakt na teleskop ni pomembna lega teleskopa, saj je možno kompakt vrteti za 360 stopin –torej tudi pokončen format. Objektiv kompakta je vedno v centru okularja teleskopa. Tako odpadejo izrezi zaradi »visenja«, še večja prednost je pokončen format, vsaj pri nekaterih pticah je to zelo uporabno. Na primer čaplje, kormorani, oziroma tam, kjer je pokončen format zaradi kompozicije primernejši.

    Prepričan sem, da se za to zvrst fotografiranja lahko uspešno uporablja tudi kompakte. V teh nekaj letih digiskopiranja sem vedno težil k večji tehnični kvaliteti fotografij in prišel do nekaterih spoznanj, ki so zame zakon in se tega striktno držim. Teh nekaj ugotovitev bom spodaj navedel in dal tudi kak primer. V kolikor boste imeli še kako vrašanje bom poskušal še dodatno pojasniti.


Nekaj fotk:







    Če se ozrem par let nazaj, ko sem začel digiskopirati je bila kvaliteta mojih posnetkov bistveno slabša. Razlogov je bilo več od majn zmogljive opreme, slabša obdelava fotk in nenazadnje tudi izkušenj (kilometrine). Pred leti še nisem vedel (prej sem delal z zrcalno refleksnim), da je potrebno surovo fotko še obdelati v ps s programi. A mi je to po par objavljenih fotografijah na portalu e-fotografije kmalu postalo jasno, da se bo potrebno naučit vsaj osnovne obdelave. Ker sem po naravi bolj tehnično usmerjen in vedno težim k popolnosti, so mi te kritike samo koristile.Udeležil sem se nekaj tečajev za ps in danes sem prepričan, da če bi fotografije pred par leti obdeloval z današnjim znanjem bi bile fotke mnogo boljše. Na žalost je za dobro fotko potrebna obdelava, tu ne mislim fotke za domačo uporabo, za vse ostalo pa je nujna obdelava.No tudi za domač album posebej če ti kakšen posnetek priraste k srcu.

    Vsi si želimo lepe, ostre predvsem pa realne barve, take kot smo jih videli ko smo pritiskali na sprožilec a so rezultati velikokrat drugačni od želja. Za to največkrat krivimo tehniko a smo v največji meri krivi sami, ker se premalo potrudimo na terenu. Največkrat se te napake zelo težko popravi ali pa jih je nemogoče odpravit in treba je ponoviti vajo seveda če imamo za to možnost. Vsak ima nekako svoj način in program s katerim obdeluje fotografije, odvisno od fotografa zakaj želi uporabit posnetek. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ki jih niti ne obvladam podal bom na kratko moj način obdelave.

    — poskušam dobiti čimbolj naravne barve
    — poskušam izboljšati kompozicijo
    — odstranim kak majhen, zelo moteč element
    — poskušam odstranit malo šuma, vendar ne na račun prevelike izgube detajlov
    — poskušam fotografijo dodatno izostrit

    To je v grobem moj potek obdelave fotografij, seveda bi veliko mojstrov to naredilo veliko bolje od mene, predvsem tisti, ki se z obdelavo ukvarjajo profesionalno.

    Velja pa si zapomniti, da ko se na terenu bolj potrudimo, imamo v »temnici« veliko manj dela. To je zlato pravilo vsaj zame. Za lažjo primerjavo bom dal par fotk posnetih pred leti in nekaj posnetih v zadnjem času.


Pred par leti:




Posnete zadnje čase: